»Nekoč so bili ljudje je film, ki ga najraje ne bi gledali. Iz preprostega razloga: ker je v njem toliko bolečine, trpljenja, stiske v življenju ljudi, podobnih vam, da boste rekli 'preveč je'. Toda Vojnović ni želel posneti pravljice za lahko noč ali komercialnega kiča za konec tedna. Ne, Vojnović je posnel film, ki pokaže, kako slaba odločitev vodi v še slabšo, kako vsak korak v napačno smer oži svet in možnosti za dostojno preživetje.«
»Zanimala me je moč časa, da zmelje ljudi, da iz njih naredi najbolj grozljive različice njih samih.«
»V iskanju izgubljenega jezika je zgodba o nezanesljivosti spomina. Spomina, ki nas zapušča, spomina, ki nas zavaja, spomina, ki nas razdvaja. To je zgodba o nekoč in o danes, o preteklosti, ki ji ni uspelo postati preteklost, in o sedanjosti, ki jo duši preteklost.«
»Teh dogodkov je bilo več. Če si pozoren nanje, ves čas opažaš novice o tragičnih smrtih; ljudje se utapljajo, zadušijo …«
»Obstaja veliko ljudi, ki naredijo veliko slabega, a ostanejo nekaznovani, medtem ko so številni, ki niso naredili nič slabega, kaznovani.«
»Gotovo ni naključje, da oba protagonista živita v Sloveniji, a nista Slovenca.«
»Kako uspe oblasti spremeniti ljudi v kolesca v svojem avtokratskem stroju? S kakšnimi prijemi nam oblast preprečuje, da bi se uprli slabim zakonom?«
»Postaja film iz dneva v dan bolj aktualen. Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji, kot je bil pred leti, temveč zato, ker smo mi iz dneva v dan vse manj človeški.«
»Težko razumem človeka, ki vse v življenju počne v enem jeziku.«
»Gledališka predstava mora biti samostojno delo in sam bi raje videl, da bi tudi tiste gledalce, ki so roman nekoč že prebrali, spodbudili k ponovnemu branju.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju